Tišina

Vem, kaj je drugače!

Že večkrat sem premišljevala zakaj je moja potreba po pisanju bloga tako zamrla, pa nisem prišla do kakšnega pametnega sklepa. Najprej sem mislila, da mi manjka idej. Da se življenje enostavno prehitro odvija, da bi lahko kaj pametnega zapisala.

Potem sem mislila, da mogoče pa nočem več pisati o težkih preizkušnjah, ki sem jih takrat preživljala. In da se življenje vse prehitro obrne.

Ena od različic je bila tudi ta, da je razlog v tem, da lahko vse kar me grize povem svoji boljši polovici in bloga pravzaprav ne potrebujem več.

Danes pa me je prešinilo. Tišina. Šest božanskih črk, sestavljenih v mantro, ki bi jo morala mantrat vsaj pol ure vsak dan.

Tišina je zadnja leta postala ena od dobrin, ki je nimam prav v izobilju. Dejstvo, da dopoldneve preživljam v vrtcu, popoldneve pa s svojimi tremi mladički, temu ni v nobeno pomoč. Moji dnevi se bolj ali manj odvijajo v smislu, da skušam iz najmanj treh istočasno govorečih se bitij izluščiti vsaj bistvo povedanega. 

Najlepši dan zadnje čase je bil tako petkov izlet v Ikeo. Šest neprekinjenih ur z mojo boljšo polovico, samo ena oseba, ki govori istočasno. Nebesa.

Ja, danes delam od doma. Tako da uživam in vpijam tišino. Jo bom kasneje skrila po kotičkih po hiši, preden pridejo domov. Da je bom imela malo na zalogi za hude čase ;)

IZZIV ;)

Priznam. Šlamparija na celi črti. Blog sem čisto zanemarila. Nisem pa pozabila nanj.

Pravzaprav večkrat mislim nanj, ampak zmanjka mi pri idejah. Če ideja že pride izza ovinka pa zašepa izvedba. Včasih, ko Mezinček na televiziji prižge film, ki so nama ga pripravili za najino deseto obletnico, sem prav ponosna nase češ kako dobro sem svoj čas pisala (je pa res, da je v njem nekaj najboljših odlomkov mojega prejšnjega bloga). In da bi lahko večkrat (priznam, ista misel me večkrat prešine tudi po seksu ;)).

Namesto novoletnih zaobljub sem se letos odločila za nekaj novega. "Izziv." 

Prvi pogoj je bil, da mi bo koristil. Drugi, da se bom morala preseči in tretji, da bom od njega kaj imela najmanj jaz, še bolje pa tudi moji bližnji. Vse do mojega rojstnega dne.

Imam torej osem mesecev časa. Prvi izziv sem si že zadala. 40-krat moram na Sv. Jošt. V bistvu samo še 36 krat, če sem bolj natančna.

Dodajam mu še drugi izziv, ki bo bolj koristil mojim možganom.

40 naslovov, 40 objav do 40. rojstnega dne. Naslove pa mi bodo dali drugi (če se vam bo slučajno zdelo, da se mi je dokončno utrgalo).

Naslovi, ki so mi jih dali otroci:

Mezinček: Dve kozi, ki se hočeta srečati; Dve ribi sta prijateljici; Vojna dveh mravljišč; Mala smrekica je žalostna; Bik in krava;

Sredinčica: Beseda življenja; Moj izziv življenja; Najboljši računalnik; Kreg dveh koz; Reševanje primera (Umor mravlje); 

Palčica: Kaj mi pomeni srečno življenje; Življenje mojih otrok; Moja simpatija; Boljši svet; Kaj bi se zgodilo, če bi muha pojedla slona;

Hvala otroci!

Današnja objava ne šteje, zgoraj je 15 necenzuriranih naslovov. Rabim jih še petindvajset.

Torej, z idejami na dan, omejitev ni. Vrstni red pisanja pa lahko izbiram sama.

Planiranje

Tako. Pa je za mano še en rojstni dan. Tokrat zadnji pred štiridesetim.

Tokrat sem praznovanje spustila. Otroke in svojo boljšo polovico sem peljala v mehiško, kjer vedno proslavljamo vse dneve, ki jih je treba proslaviti, pa tudi tiste, ki jih ni.

Poleg tega smo imeli ta vikend v žlahti poroko, tako da kakšne hude potrebe po druženju niti ni bilo, saj ga je bilo v zadnjem mesecu več kot dovolj.

Štiridest je zame sicer kar pomembna reč. Moja mami je umrla stara 41 let. Moji otroci so vsak dan večji (o občutku, ko gre tvoj najmlajši otrok v šolo bom še pisala), če odštejem številne taxi vožnje otrokom sem in tja, imam vsaj načeloma relativno veliko prostega časa. Recimo. No ja, ali pa se samo tolažim, ker lahko za vikende spim dokler mi paše.

Skratka, ker se mi zdi, da se boljši del mojega življenja šele začenja, imam namen okroglo pošteno proslaviti. In to ne tako, da bom letala s steklenicami in pivom, stregla in na koncu pospravljala.

Če sem se vsaj načeloma relativno usposobila sprejemati odločitve (še posebej v službi), tako bolj kot manj prijetne, pa je po prvotnem navdušenju, ko sem se odločila, da žur bo, naslednji fazi, ko sem se odločila, da ne vem če bi ga imela, prišla do zdaj že tretje faze, ko sem ugotovila, da bi bilo fino, če bi se počasi vendarle odločila kaj in kako. No, pa še nisem prišla daleč glede tega. Je pa res, da se mi nikamor ne mudi.

Recimo vem česa nočem. Nočem, da bi nas zeblo, če bo vreme slabo. Nočem letat okrog in streč gostov. Nočem z mačkom naslednji dan pobirat piksen in čikov. Torej piknik doma (ali kje drugje) odpade.

Hočem plesišče. Ker bi rada plesala. In fajn muziko, da bomo lahko. O tem, da mi je refleksoterapevtka rekla, da me bo ples ugonobil, drugič.

Zdaj se pa zaplete. Če bo lepo, bi vendarle rada bila zunaj. In še večji zaplet. Moj rojstni dan v bistvu zelo idelano pade na petek. V mojih letih namreč rabim dva dni, da počijem. Ampak petek je spet problem - ker vstanem ob pol šestih in bom utrujena še preden začnemo. Problem je tudi, ker bodo nekateri zato težko prišli.

Če bi bil žur v soboto, bom cel teden okrevala, nedelja je namreč čisto premalo. Ampak lahko recimo v ponedeljek vzamem dopust.

Lokacija? Moja boljša polovica navija za Jošta. Ampak ne bi rada srečala svojih gostov, ko se bodo po naši cesti prekrokani odpravljali domov. Mehiška je všeč meni, ampak je moja boljša polovica nad njo manj navdušen. Tretje ideje še nimam.

Sem že povedala, da sem obsedena s planiranjem? Če bi svet delal po moje, bi imela že zdaj vse narejeno, splanirano, rezervirano... Sreča, da ni. Ker meni nikoli ne zmanjka. Vedno je še kaj, kar bi lahko naredila, Recimo splanirala svojo 50-letnico :D

Junijski "zaključki"

Ta teden je bil naravnost hektičen in že v sredo se mi je zdelo, da bi moral biti petek. Potem se mi je isto zdelo še v četrtek, ko pa je končno prišel petek, so se mi pred očmi rolale samo še slike naše terase in mene na viseči mreži (ki je še nisem doživela).

Ampak naša osnovna šola si je omislila FIT olimpijado, obvezno za vse učence in njihove starše.
Priznam, organizacija je bila bp, vanjo je bilo vloženega ogromno dela in truda. Ampak pričakovanje, da bomo v petek popoldan tri ure (toliko je namreč trajalo) vse družine stale pred šolo in navijale, se mi zdi pa višek. Ali pa sem samo slaba mama, ker pač menim, da bi takšen projekt morala šola, če ga že dela, izvesti dopoldan, saj je vendarle v prvi vrsti namenjen otrokom. Ali pač.

Nekateri starši so namreč prišli več kot pripravljeni. Z zastavami, ragljami in tam navijali kot snete sekire. Jaz sem samo čakala, da bo konec.

In ko sem, na pol v komi, gledala nekatere navdušence, sem se spraševala:
1. Sem slaba mama, ker bi bila raje doma in užila prepotrebnih nekaj prostih ur kot navijala za 4.a?
2. So drugi tako dobri in zavzeti starši, da jim to ni težko? (Meni je namreč bilo.)
3. Ali nekateri starši pač nimajo drugega dela, da kažejo tako navdušenje in so se na dogodek res temeljito pripravili?
4. Ali se samo trudijo, da navdušenje kažejo (zavoljo otrok ali pač zavoljo ostalih gledalcev)?
5. in da se vrnemo k prvemu vprašanju: Ali sem zato slaba mama, ker se ne znam, ne zmorem ali nočem tako truditi, da bi zadostila pričakovanjem (svojim, šolskim ali mojih otrok (ki nas mimogrede sploh niso videli)?

Ker mimogrede, vmes so bili tudi tisti pravi navdušenci.

Je pa res, tudi v moj zagovor, da me kot mamo treh otrok čakajo ta mesec še:
1. zaključek v Mezinčkovem vrtcu,
2. zaključek Mezinčkovih plesnih uric,
3. zaključna predstava baleta Sredinčice in Palčice
in ker tudi sama delam v vrtcu tudi
4. zaključni piknik v mojem vrtcu.
No, Fit olimpijada je na srečo za nami.

Priznam, junij in december sta meseca, ki se ju že vnaprej "bojim" in veselim njunega konca, ker sem na koncu ponavadi kot izžeta cunja.

Na junij torej. Naj hitro mine ;)

Nedelje

Načeloma sovražim nedelje, ker so samo vezni člen od enega delovnega tedna do drugega. Od enega tedna letanja cele dneve do drugega. 

Nedelja je vedno dan, ko perem in sušim gore perila, pripravljam za službo za naslednji teden, vem, da moram zvečer zgodaj spat, težim puncama ali sta naredili vse za šolo in se dovolj učili, zvečer pa ne morem zaspati.

Današnja nedelja pa je nekaj posebnega. Vse je čisto umirjeno. Pozen zajtrk (ko je vstal moja boljša polovica, sem tako trdno zaspala nazaj, da sem se zbudila prav na silo, ker se mi je vendarle zdelo, da je ura res že pozna). Pozno kosilo, ki ga je moj dragi prav v miru kuhal nekaj ur in smo ga z užitkom pojedli.

Otroci se že večino dneva igrajo šolo v svojih sobah, jaz pa na računalniku že nekaj ur predvajam vse možne komade Gibonnija, ki me v duši peljejo na ljubi Hvar. Vsi smo naspani in dobre volje in se enkrat za spremembo prav veselimo ponedeljka.

In ne veselimo se ga kar tako. Jutri gremo po svoj novi avto. Ki sicer ni nov, ampak za nas je nov in, glede na to, da voziva 12 in 14 let stare avtomobile (no, drugi najstnik se bo zdaj tudi poslovil), absoluten luksuz. Nad odločitvijo o tem, da kupiva prav tega sva tako navdušena, da sva ga kar sredi tedna zapila, da ne rečem, da sva si na poti od avtohiše do doma dajala "petke" kot kakšna otroka.

Po dolgem času bomo letos lahko šli na morje s svojim avtom in si ga ne bomo sposojali od tašče, kar je pravi luksuz. V torek popoldan si bomo privoščili čisto pravi "kar tako" izlet z novim avtom, ker puncama odpade balet in bomo po dolgem času čisto zares cel popoldan prosti! Kam jo bomo ubrali se bomo odločili zadnji trenutek, mogoče pa se enkrat za spremembo zapeljemo kar do morja ;)

Danes mi je dobro. 

Dobrodošli!

Peljem se. Živim. Mimo mene drvijo dnevi, tedni in leta.

Naenkrat se zavem, da nisem več stara 20 let (pa ne, da bi bilo moje življenje pri dvajsetih kaj prida ali zavidanja vredno). Moji otroci rastejo, leta pa šibajo mimo mene. Vem, da se obrne mesec, ko prvega ostanem doma, da oddelam pisarniški del svoje službe. Ali pa, ko sporočim stanje elektrike in plina.

Vem, da je minilo še eno leto, ko pripravljam rojstne dneve svojih treh mladičkov. Ko je pred nami nov zaključek šolskega leta in se zavem, da bo jeseni še Mezinček kot najmlajši član vstopil v prvi razred, midva pa se bova naenkrat iz staršev majhnih otrok prelevila v starše treh osnovnošolcev.

Staram se. Pa ne, da bi se počutila stara. Ampak opažam kako se spreminjam.

Če so bile zame še pred dvema letoma rože španska vas, sem se letos zavzela in v korita okrog naše male hiške nasadila gore rož, takšnih in drugačnih. Prvič smo na ogromno parcelo okrog mini hiške posadili celo ameriške borovnice in magnolijo, ki si jo obljubljam že leta, pa do nje nisem prišla. Pokosili seveda še nismo, ker je zmanjkalo časa, pa tudi vreme nam ne gre na roko.

Staram se. Vse me skrbi na zalogo. Za vsak slučaj vnaprej predvidim vse možne scenarije, raje malo slabše kot malo boljše. Razmišljam o tem ali sem se odločila prav, tudi ko sem se že odločila.

Pa vendar. Stara sem 38 let. Izgledam bolje kot pred dvajsetimi leti. Tudi počutim se bolje. Imam tri krasne mladičke in boljšo polovico, ki mi že skoraj 14 let stoji ob strani. Živim v majhni hišici praktično v gozdu,  pa vendar imam vse blizu.

Ravnokar sem zaključila z enim od obdobij svojega življenja. Začenjam na novo. Skupaj s svojo boljšo polovico, svojimi mladički in tistimi, ki so razumeli, da je bilo zadnjih nekaj let res napornih, pa zato niso obupali nad mano.

Dobrodošli torej pri Hedviki (to je moje novo ime) na pravem čaju (po novem pijem namreč pravi čaj namesto popoldanske kave). Dobrodošli v majhni hišici z rdečo ograjo in rožami, ki jim ne vem imena; so mi pa všeč; z magnolijo, borovnicami in jagodami. In plani kako bomo poleti prepleskali spodnje nadstropje.

Ja, tudi preurejanje doma je moja mala obsesija ;)