Že večkrat sem premišljevala zakaj je moja potreba po pisanju bloga tako zamrla, pa nisem prišla do kakšnega pametnega sklepa. Najprej sem mislila, da mi manjka idej. Da se življenje enostavno prehitro odvija, da bi lahko kaj pametnega zapisala.
Potem sem mislila, da mogoče pa nočem več pisati o težkih preizkušnjah, ki sem jih takrat preživljala. In da se življenje vse prehitro obrne.
Ena od različic je bila tudi ta, da je razlog v tem, da lahko vse kar me grize povem svoji boljši polovici in bloga pravzaprav ne potrebujem več.
Danes pa me je prešinilo. Tišina. Šest božanskih črk, sestavljenih v mantro, ki bi jo morala mantrat vsaj pol ure vsak dan.
Tišina je zadnja leta postala ena od dobrin, ki je nimam prav v izobilju. Dejstvo, da dopoldneve preživljam v vrtcu, popoldneve pa s svojimi tremi mladički, temu ni v nobeno pomoč. Moji dnevi se bolj ali manj odvijajo v smislu, da skušam iz najmanj treh istočasno govorečih se bitij izluščiti vsaj bistvo povedanega.
Najlepši dan zadnje čase je bil tako petkov izlet v Ikeo. Šest neprekinjenih ur z mojo boljšo polovico, samo ena oseba, ki govori istočasno. Nebesa.
Ja, danes delam od doma. Tako da uživam in vpijam tišino. Jo bom kasneje skrila po kotičkih po hiši, preden pridejo domov. Da je bom imela malo na zalogi za hude čase ;)
